80 let župnijske cerkve v Šempetru pri Novi Gorici

Z izdajo knjige Župnija Šempeter pri Gorici skozi stoletja so v Šempetru zaokrožili dobri dve leti dela, raziskovanja, pisanja in ustvarjanja pri pripravi vsebinsko bogate knjige o zgodovini šempetrske župnije.

»Ideja, da bi zgodovino šempetrske župnije prikazali v knjigi, se je rodila pred dobrima dvema letoma, ko se je bližala 80. obletnica posvetitve po prvi svetovni vojni na novo zgrajene župnijske cerkve sv. Petra v Šempetru pri Gorici,« je na predstavitvi dejala urednica knjige Mateja Poljšak Furlan. »Obletnice so namreč trenutki, ko se nekoliko temeljiteje zazremo nazaj, v zgodovino, na pretekle dosežke in spoznanja, ki vse prehitro bežijo v pozabo. Da bi lahko izdali knjigo o župniji, se je najprej domislil Milan Turk, beseda je dala besedo in v pogovorih je iz bežne zamisli nastal oprijemljiv predlog, ki sva ga predstavila župniku Janezu Kržišniku. Ta je idejo z veseljem podprl, saj se je s podobno zamislijo tudi sam ukvarjal več časa.«

K sodelovanju so povabili tri strokovnjake, zgodovinarja mag. Vojka Pavlina, asistenta za starejšo zgodovino na univerzi v Novi Gorici, doma iz Kromberka, zgodovinarja iz Vrtojbe, ki danes živi v Novi Gorici, mag. Renata Podbersiča, zaposlenega na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani, in asistenta za novejšo zgodovino na univerzi v Novi Gorici, ter Šempetrko, umetnostno zgodovinarko dr. Moniko Osvald, ki je od leta 2008 zaposlena v Evropskem parlamentu v Luksemburgu, kjer tudi živi.

Zapolnjena temna lisa
Župnija Šempeter pri Gorici skozi stoletja je prvo monografsko delo o župniji. Knjiga na 236 straneh prinaša veliko novega in marsikatera v njej zapisana ugotovitev prerašča lokalne okvire. S knjigo so želeli čim bolj dosledno predstaviti pomembne dogodke, dejstva in osebe iz zgodovine župnije sv. Petra od začetka, ko je obsegala precej večje ozemlje, pa do današnjih dni. Prav tako so na podlagi različnih virov poskušali rekonstruirati podobo sakralnih objektov in njihove opreme, ki so bili v župniji oz. so še danes, in jih umestiti v ohranjen umetnostnozgodovinski patrimonij goriškega območja.

Precej drobcev o tem je bilo na različnih mestih že objavljenih, vendar celovit strokovni pregled do danes še ni bil napisan, tako da so monografija in znanstveni prispevki resnično pionirsko delo odkrivanja in raziskovanja obstoječih objavljenih oziroma znanih virov pa tudi drugih tako pisnih kot ustnih do zdaj še neobjavljenih in neraziskanih zgodovinskih virov. Prenekateri izsledki so tako v tej knjigi prvič predstavljeni.

Vsebina je razdeljena v tri večje tematske dele. Prvega, Župnija sv. Petra v Šempetru pri Gorici od nastanka do druge polovice 18. stoletja, je napisal Vojko Pavlin, drugega, Župnija Šempeter v zadnjih dvesto letih, je prispeval Renato Podbersič, tretjega z naslovom Župnijska cerkev sv. Petra v Šempetru pri Gorici pa je napisala Monika Osvald. Vsi trije deli so vsebinsko tesno povezani in omogočajo bralcu, da začuti, kako zelo pomembna je šempetrska župnija, tako v zgodovinskem pogledu kot z vidika notranjega življenja župnije in dekanije. Poleg tega vsebino zaokroža bogat dokumentarni del, ki sta ga pripravila zgodovinarja in prinaša zanimive sezname vseh danes znanih dušnih pastirjev, ki so tu delovali, oziroma duhovnih poklicev, ki so iz župnije izhajali. Tekstovni del zaključuje pojmovnik, ki bralcu razloži nekoliko manj znane besede in v besedilih uporabljene strokovne izraze. Vsi članki so opremljeni z natančnim znanstvenim aparatom in obsežno bibliografijo, tako da predstavljajo odlično izhodišče tudi za nadaljnje raziskovanje.

Seveda pa knjiga Župnija Šempeter pri Gorici skozi stoletja, s katero je bila zapolnjena temna lisa poznavanja cerkvene zgodovine na tem občutljivem obmejnem območju, ne vsebuje samo strokovnih besedil. Veliko truda je bilo vloženega tudi v iskanje čim zanimivejšega slikovnega gradiva, ki med drugim prinaša arhivske fotografije, zemljevide, portrete pomembnih mož, faksimile pomembnejših ohranjenih dokumentov, reprodukcije umetniških del in seveda najnovejše fotografije župnijske cerkve ter njene opreme, ki knjigo približujejo tudi širši javnosti.

Knjigo je izdala Župnija Šempeter pri Gorici, s njo pa ohranjajo spomin na dragoceno dediščino. Je bogata zakladnica ohranjenih pisanih, risanih, tiskanih, fotografiranih ali kako drugače zapisanih dokumentov, ki so poročevalci časa, v katerem so nastali. Preko njih in z njimi nam je omogočen pogled v preteklost in dogodke, ki so velikokrat osnova za razumevanje sedanjosti. In kot pravi dr. Metod Benedik: »Tisočletna pogumno prehojena pot se ne ustavlja danes, ampak vodi tudi v vedro prihodnost.«

Zgodovina cerkve
Umetnostna zgodovinarka dr. Monika Osvald poudarja, da današnja cerkev sv. Petra ni prva cerkvena stavba na tem mestu. »Religiozni prostor je bil osnovan vsaj osemsto let prej in do danes si je sledilo več predelav ali novogradenj. Čeprav so se od predhodnic sedanje cerkve sv. Petra ohranili le posamični primerki notranje opreme, lahko na podlagi arhivskih virov in umetnostnozgodovinskega primerjalnega gradiva iz širše goriške okolice vsaj v grobih obrisih obnovimo videz tako srednjeveške gotske kot kasnejše baročne stavbe.«

Kraj »de sancto Petro« je prvič omenjen okoli leta 1200 v seznamu posesti goriških grofov, zato sklepajo, da je tedaj že stala cerkev, posvečena sv. Petru, ki je dala kraju ime. Od te najstarejše arhitekture ni ohranjenih nobenih sledov, nekoliko več pričevanj pa je o gotski stavbi, ki je bila najverjetneje postavljena ob ustanovitvi župnije.

O predelavah in novih pridobitvah v 19. in v začetku 20. stoletja je le malo znanega. Stara cerkev je bila med bombardiranji poleti leta 1916 skorajda povsem uničena. Prenosljivo cerkveno opremo so prepeljali v Stično, angela adoranta z glavnega oltarja pa sta bila med vojno shranjena v Moši pri baronu Codelliju. Šempetrski farani so si že takoj po prihodu v popolnoma uničen domači kraj prizadevali, da bi čim prej dobili novo cerkev, toda zadeve so se precej zavlekle, tako da so jo gradili šele med letoma 1928 in 1929.

Šempetrski načrt, ki je označen s kratico FM, so brez velikih pomislekov pripisali arhitektu Maksu Fabianiju. Dela so bila, kljub nekaterim začetnim težavam, dokončana v dogovorjenem času in stavba je bila odprta 27. oktobra 1929. Cerkev je 17. novembra 1929 posvetil goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej.

Po Fabianijevih načrtih
Cerkev je zgrajena iz dveh materialov, kar je značilno za Fabianijeve zgradbe: nosilni elementi in okras so iz kamna, ostenje iz rdečkaste opeke. Pri izboru novoromanske forme za šempetrsko novogradnjo se Fabiani ni odločil zaradi estetskega ali funkcionalnega nagiba, ampak je pri tem sledil navodilom tedanje italijanske politike. Italijanska oblast se je namreč zavedala, da priključitev novih ozemelj ne more biti popolnoma zagotovljena in dokončna, če se ob tem ne zamenjata tudi lokalna oblast ter seveda kulturna podoba ozemlja. Hkrati je tedanji nacionalizem opravičeval zasedbo goriško-gradiščanske dežele ter avstrijskega primorja in s tem tudi vstop Italije v vojno s prepričanjem, da so omenjena območja italijanska, ker so posejana s spomeniki italijanske zgodovine.



Dejanska slika se seveda ni ujemala s to trditvijo, zato so že v letih pred prvo svetovno vojno nacionalizmu predani italijanski intelektualci, med njimi zlasti Gabriele d'Annunzio in Ugo Ojetti, sprožili propagandno kampanjo proti srednjeevropskim umetnostnim slogom, proti gotiki, baroku in rokokoju, ki naj bi bili značilen izraz »neotesanosti nemškega duha«. In ko je bil Ojetti med vojnimi spopadi imenovan za komisarja urada za zaščito spomenikov na vojnem območju, je jasno oblikoval stališče, da so le rimski, romansko-bizantinski in renesančni spomeniki pristno pričevanje o italijanskem značaju novih provinc. Ojettijeva načela so bila udejanjena v obnovitveni praksi, tako v rekonstrukcijah kot v novogradnjah.

Starokrščanski kompleks
Fabiani si je zamislil neke vrste starokrščanski ali romanski cerkveni kompleks, po zgledu oglejskega, z baziliko, prostostoječim zvonikom in vmesno kapelo. Ta je sicer ohranjala spomin na nekdanjo kapelo Božjega groba, toda dekoracija portalne lunete z motivom golobov ob kantarosu žive vode kaže, da je bila njena prva namembnost krstilnica. V isti zgodovinski in pomenski kontekst sodi tudi simbol sv. Marka v luneti stranskega portala. Podoben lev je na številnih obnovljenih stavbah na Goriškem. Evangelistov simbol nima le religioznega pomena, ampak tudi političnega – postavljen je bil v opomin, da je goriško ozemlje nekdaj, pa čeprav le malo več kot leto dni (v letih 1508 in 1509), pripadalo Beneški republiki in s tem italijanskemu narodu.

Šempetrska cerkev je do danes skorajda v celoti ohranila prvotni videz, do manjših sprememb je prišlo le med obnovitvenimi deli v 90. letih 20. stoletja. Leta 1990 je leseno daritveno menzo zamenjal marmorni oltar, ki je bil skupaj z bralnim pultom izdelan po načrtih arhitekta Roberta Nanuta v kamnoseški delavnici domačina Vojka Mužine. Leta 1993 je bila obnovljena krstilnica, leto kasneje pa je cerkev ob beljenju izgubila nekaj okrasja.