Leta 1960 sem se zaradi službe preselila v Šempeter pri Gorici, kjer je bilo še vaško, poljedelsko okolje. Zaradi ugodne klime so kmetje pridelovali predvsem zelenjavo. Občudovala sem dolge, lepo obdelane njive, polne solate, motovilca, graha, bučk in tudi čudovitega cvetja. Spoznala sem način pridelave in prodajo tega bogastva doma in v Gorici. V Drežnici, v mojem rojstnem kraju, so se kmetje preživljali večinoma z živinorejo. Začel se je razvoj industrije, Šempeter je sprejemal nove priseljence, gradila so se nova stanovanja. Z odvzemom obdelovalnih površin za gradnjo stanovanj in tovarn so bili najbolj prizadeti kmetje, ki so bili navezani na svojo zemljo. Takratni župnik, gospod Albert Metlikovec, je pri maši nagovarjal Šempetrce, naj medse radi sprejmejo nove priseljence in jim pomagajo zaživeti v novem okolju. Jaz sem ob govoricah, da Šempetrci ne marajo Gorjanov, doživela ravno nasprotno. Bila sem prijazno sprejeta v življenje v kraju in v župniji. Šempetrska župnija je bila duhovno bogata, ker so jo vodili dobri duhovniki. Gospod Dušan Bratina je zaznamoval življenje v župniji s svojo odločnostjo in dolgoletnim delovanjem.
Bila sem povabljena v župnijski pevski zbor, kar sem z veseljem sprejela, saj sem v rodni župniji prepevala že v otroškem zboru. V Šempetru nas je vodil zborovodja Ignac Merljak, nasledil ga je njegov sin Peter Merljak. Bil je natančen, dosleden. Vztrajal je, da smo pesmi dobro in pravilno peli. Ni mu bilo žal ne časa ne moči, tudi dnevno dvakratne vožnje iz Šempetra v Kanal, kjer je živel. Peli smo ob nedeljah in praznikih, največkrat pri jutranji maši. Sodelovali smo na romanjih, božičnicah doma in na Mirenskem gradu. V pevskem zboru smo tudi praznovali, posebno rojstne dneve. Pisali smo pesmice in voščila. Slovesno smo praznovali Petrov 50. rojstni dan, a nismo slutili, da bo kmalu zaključil svoje poslanstvo na zemlji. Hvaležni smo gospe Alenki Peric, da je prevzela naš zbor in ga še vedno skrbno vodi.