Predstavitev župnije
“Pripovedujte o tem svojim otrokom, vaši otroci svojim otrokom in njihovi otroci prihodnjemu rodu.” (Joel 1,3)
Cerkvena zgodovina
O najstarejšem obdobju šempetrske cerkvene zgodovine ni veliko zgovornih podatkov. Vse kaže, da je zagotovo že leta 1425 bila tu župnija. Najstarejšo krstno knjigo v Šempetru so začeli voditi leta 1589. Od tega leta dalje, je moč slediti vrsti župnikov in njihovih pomočnikov, kaplanov in sodelavcev. Prvi znani župnik je bil Aleksander Burlo iz tržaške škofije. V njegorem času je župnija zajemala obe Vrtojbi, Bukovico, Bilje, Orehovlje, Peč in Sovodnje. Pozneje sta bili zadnji dve priključeni Župniji Miren. 1589 je župnijo prevzel Hieronim Catta. Bil je učen mož, zato so ga postavili za arhidiakona goriške cerkve.
Jezuiti
V letih 1618–1773 so župnijo upravljali jezuiti iz Gorice. Župnijo jim je v upravo izročil nadvojvoda Ferdinand, da bi z njenimi dohodki v Gorici gradili cerkev sv. Ignacija in vodili zavod. Jezuiti so v Šempetru imenovali svoje kaplane, kasneje župnijske vikarje, ki so v njihovem imenu skrbeli za duhovno oskrbo. Eden izmed vikarjev, Simon Belas, je leta 1629 zapisal: »Ljudje v Gorici niso umirali zaradi pomanjkanja kruha, temveč zaradi pomanjkanja ljubezni.« V času, ko je bil vikar Matija Lukežič, je po Gorici razsajala huda kuga. V pol leta je v mestu umrlo 515 ljudi, v Solkanu 123, v Šempetru pa, kot kaže, nihče. Kljub temu so imeli ljudje pred kugo velik strah.
Razcvet
Zadnji vikar je bil Peter Furlani. Po ukinitvi in zatrtju jezuitskega reda leta 1773 je postal šempeterski župnik. Velik razevet je Šempeter doživel za časa župnikovanja Andreja Lavrinl, ki je dne 22. 3. 1790 postal okrožni dekan. Njemu so bile tedaj podrejene Župnije Miren, Prvačina, Vogrsko, pod njega je spadala sama cerkev sv. Hilarija v Gorici, (bivša stolnica) in cerkev sv. Ignacija, nadalje Solkan, Kanal, Tolmin z Volčami, Kobaridom, Bovcem, Podmelcem, Šentviško goro, Šebreljami, Cerknim in Nemškim Rutom, nadalje dekanija Črniče z župnijami Šempas, Kamnje, Križ, Rihmberk, Komen, Dornberk in Renče, kakor tudi kaplanije Štjak, Gabrje, Gode, Šentvid in Ajdovščina.
Pred I. svetovno vojno
Škof Inzaghi je leta 1792 »okrožne dekanate« ukinil. Tedaj je Šempeter postal eden izmed 17 dekanatov v goriški nadškofiji. Tudi v 19. stoletju so se v cerkvenopravnem pogledu odvijale razne spremembe, ki jih je zahtevalo življenje kraja in širše okolice. Tako je naprimer Vrtojba 1832 leta dobila lastnega župnika. Kociančičeva zgodovina za to obdobje omenja šempeterskega župnika Ksaverija Mercina, ki je leta 1877 župniji preskrbel nove zvonove. Zanimiv je podatek o številu prebivalcev, ki so ga takrat imele okoliške župnije: Šempeter 1034, obe Vrtojbi 1328, Bilje z Bukovico in Orehovljami 1842. Vsa dekanija torej 4204 ljudi.
I. svetovna vojna
24. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstriji. Italijanske čete so prodirale proti Soči in začetki Soške fronte so bili tu. Prve granate so na Šempeter in okolico začele padati leta 1916. Na binkoštni dan tega leta, to je 13. julija popoldne je ravno po končani popoldanski molitvi granata zadela zvonik in ga delno porušila. Med žirtvami je bil tudi tedanji župnik Anton Bratina. Šempeter je postal neposredno frontno zaledje in kot tak preživljal uničenje strahotne morije. Ljudje, ki so v tem žalosnem času morali v begunstvo, so se začeli vračati v Šempeter jeseni leta 1918. Doma so jih čakale grozijive ruševine. Od cerkve je ostala ena sama stena in del zvonika.
Sedanja cerkev
Počasi so začele rati zasilne barake; baraka je bila šola in baraka je bila cerkev. Ruševine so počasi izginjale, ljudje so pokazali voljo do življenja. Obnova porušene Goriške se je počasi začela. Sedanja neoromanska stavba je bila dograjena 1929 po načrtih Maksa Fabianija. Nova cerkev je bila posvečena 17. novembra 1929.
Alfonz Berbuč
Šempeter je bil vedno pomembna župnija in sedež dekanije, zato so goriški nadškofje vanjo pošiljali izjemne duhovnike. Med njimi je bil tudi Alfonz Berbuč, rojen leta 1892 v Kanalu. Po maturi v Gorici ga je nadškof Sedej poslal na študij teologije v Innsbruck, kjer je diplomiral in leta 1916 daroval novo mašo. Leta 1918 se je vrnil na Primorsko in deloval v različnih župnijah. 13. maja 1928 je postal župnik v Šempetru, ki je takrat ostal brez cerkve in zvonov. Gospod Berbuč je poskrbel za gradnjo nove cerkve, priskrbel zvonove, orgle in drugo potrebno opremo.
Poleg materialnih potreb se je z vsem srcem posvetil tudi duhovni prenovi župnije. Odlikovala ga je globoka vera in spoštovanje do bogoslužja. Ure je preživel v spovednici, spodbujal vernike ter pripravljal duhovne vaje, misijone in tridevnice. Posebno skrb je namenjal ministrantom in spodbujal mlade. Bil je učen mož in avtor več nabožnih knjig, med njimi priljubljenega molitvenika »Molimo«. Po skoraj treh desetletjih predanega dela je 3. julija 1957 preminil. Njegov pogreb je bil veličasten, spremljali so ga sobratje in hvaležni farani. Na šempetrskem pokopališču njegov grob krasi nagrobnik, delo Antona Kralja.
