30.6.1991 smo krstili našo najmlajšo hčerko Saro. Bila je nedelja in bilo je v času vojne za Slovenijo. V nedeljo zjutraj so nas preletela letala jugoslovanske vojske. Bili smo vsi preplašeni, saj so letela zelo nizko.

Popoldne je bila na sporedu maša, kjer bi sveti krst prejelo kar osem otrok. Takoj sem poklicala gospoda župnika Jožeta Pegana in ga vprašala, če bo popoldne krst. Odgovoril mi je, da bo on prišel, pa naj pride kdor želi. Prišli smo skoraj vsi. Še malega Janeza, starega šele tri tedne, sta starša prinesla. Nekaj očetov je bilo odsotnih ali so prišli le k obredu, saj so bili vpoklicani v teritorialno obrambo. Cerkev je bila polna, kajti k maši so prišli skoraj vsi farani, ki so zaradi jutranjega preplaha ostali doma. Goreče smo prosili za naše družine in domovino. Doma je bilo praznovanje bolj skromno, saj so nekateri sorodniki prišli šele pod večer. Marsikje so bile ceste blokirane. Tudi praznovanje svetega Petra, 29. junija je bilo zelo napeto. Na koncu maše je nekdo pristopil k župniku in mu nekaj zašepetal. Ljudstvo je strahoma prisluhnilo župniku. Naročil nam je, naj gremo domov v tišini, skozi zakristijo in naj se izognemo trgu, saj se je tam nekaj dogajalo. Izvedela sem, da so teritorialci pripravili zasedo jugoslovanski vojski, ki je prihajala iz smeri Vrtojbe. V tistem času smo po domovih veliko molili za našo Slovenijo in za mir. Tudi danes bi morali, saj ni vse tako kot smo si želeli, da bi bilo v naši državi.

Darinka Leban