Leta 1975 me je župnik Dušan Bratina sprejel za katehistinjo predšolskih, prvega in drugega razreda v Šempetru. Pred veroučno uro sem se redno ustavila v župnišču. Ljubezniva gospodinja Vida mi je redno postregla s toplim kakavom in sladico. Ob tem tudi sestrinski in bratski pogovor. Župnik je rad povedal, da je ob sprejemu župnije šel na vrh zvonika in od tam blagoslovil ljudi in vse ostalo. Poudarjal je moč blagoslova.

Verouk se je začel ali zaključil tako, da smo z blagoslovljeno vodo ali brez nje drug drugemu naredili križ na čelo z besedo ’Božji si!’ ali ’Jezus te ima rad!’ ali ’Bog je tvoj oče!’ Pri verouku sem občudovala lepa imena in obraze otrok, njihove čiste in jasne glasove. Živahno in veselo smo peli, ’To je dan, to je dan, ki ga je naredil Gospod! Radujmo se, radujmo se in veselimo se ga!’

V otroški reviji Mavrica je bila pesem ’Mladi v krog stopimo, si podajmo dlan, naj sovraštvo mine in zasije dan. Mavrica združuje nas in kaže pot v nebo, vsi zato se imamo radi, radi prav zvesto.’ Otroška revija Mavrica je bila takrat otrokom privlačna prav zaradi rokohitrskih spretnosti salezijanskega duhovnika Mirka Žerjava. Z nemalo truda sem doma pripravila vse rekvizite, vadila, veroučenci pa so nestrpno čakali trik, ki je v glavnem uspel. Pri veroučni vsebini so poslušali, gledali in okušali ribo, kruh, jabolko. Svetopisemske odlomke smo dramatizirali. Od vseh šolskih predmetov mi je bil verouk najlepši predmet.

s. Ancila Kladnik, usmiljenka