Nekdaj, v letih po drugi svetovni vojni, je bilo zvonjenje v župniji skrb mežnarja. V zvoniku cerkve je bil en velik zvon in dva majhna. Takrat so zvonili še ročno, tako da so vlekli za dolg, debel štrik. Ob 5.uri zjutraj, so zvonovi zazvonili prvič in naznanili sveto jutro. Drugič so se oglasili ob 5.45 uri, da bi povabili k sveti maši ob 6. uri. Ob 12. uri je zvon naznanil čas za Angel Gospodov. Ob večernem mraku je zvon četrtič zapel za večerni Ave in nato še petič, ko se je stemnilo za »Ura noč«. Zvoniti je bilo potrebno še ob smrtih in pogrebih v župniji, ob praznikih in raznih slovesnostih v župniji. Vestno in z veseljem je dolga leta v župniji zvonil gospod Joško Mučič, po domače smo mu rekli kar mežnar Joško. Bil je kmet in velikokrat ga je čas za zvonjenje ujel sredi dela na oddaljeni njivi. Sedel je na kolo in točno ob uri je bil v zvoniku. Otroci smo z veseljem in radi tekli k njemu v zvonik. Vedno nas je bil vesel in rad nas je učil zvonjenja. »Alo, primte štrik«, je ukazal in vsi smo se prerivali, da bi ga čimprej zgrabili. Vleklo nas je proti stropu in dooolgo ni bilo zvoka. Potem pa je le pozvonilo in nam izvabilo smeh na obraze in veselje v srca. Potem je mežnar Joško zavpil: »Otroci, dnca!« Hitro smo se pognali v zrak, da bi zgrabili štrik čim višje, kar je zadržalo en udarec zvona. Pri zvonjenju ob smrti moškega, so bile tri »dnce«, pri zvonjenju ob smrti ženske pa dve »dnci«. V zvoniku je bila en podest pod zvonovi ura, ki jo je bilo treba ročno navijat. Tudi za to je redno skrbel mežnar Joško. Zvonik župnijske cerkve je bil vedno poln razigranih otrok, ki jih je mežnar Joško z veseljem učil pritrkovanja.

(Spomine je pripovedovala Ana Živec, ki je bila dolgo let katehistinja v naši župniji, zapisala pa Mara Pižent)