Župnija sv. Petra v Šempetru pri Gorici

Pred nastankom župnije sv. Petra

O najstarejšem obdobju šempetrske cerkvene zgodovine ni veliko zgovornih podatkov. V osnovnem velja, da se je krščanstvo širilo v naše kraje iz Ogleja. Prostrano območje južno od Drave je od leta 811 dokončno spadalo pod oglejsko cerkveno oblast (metropolijo) in oglejski patriarh je bil dolga stoletja nadpastir naših prednikov. Po uničujočih madžarskih vpadih v prvi polovici 10. stoletja je oglejska Cerkev dejavno posegla v obnovo in poskrbela za vzpostavitev cerkvene organizacije, ki je temeljila na (pra)župnijah. Te so bile tedaj zelo velike. Četudi Šempeter ni imel vloge pražupnijskega cerkvenega središča, je moral zgodaj dobiti sakralno središče. Že prva znana omemba kraja - (de/in) sancto Petro – je posreden dokaz za obstoj cerkve v kraju, ki so jo posvetili prvaku apostolov. Gre za čas okrog leta 1200, ko je nastal seznam posesti grofov, ki so se že približno pol stoletja imenovali po Gorici.¹ Ime kraja priča o tem, da je bila soseska že dovolj izoblikovana in velika, da je imela svojo cerkev. Ime kraja po zavetniku ni sicer nič neobičajnega, saj so soseske v preteklosti pogosto razločevali prav na ta način, le da se je ponekod takšno poimenovanje prijelo (kot velja na primer za Šmarje, Šmihel, Šmartno), drugod pa ne. Sklepamo torej lahko, da se je kraj prej imenoval kako drugače, oziroma je pač obstajalo več posameznih zaselkov (iz omenjenega seznama sta znana Preserje in Lavžnik), ki so se neznano kdaj identificirali s svojim patronom.

Tedaj je bila v politično-upravnem smislu šempetrska usoda tesno povezana z goriškimi grofi, ki so v tem delu cesarstva že utrdili svojo pozicijo in postali glavni konkurent oglejskemu patriarhu, v tistem času tudi posvetnemu vladarju v Furlaniji. Kot odvetnik (zaščitnik) oglejske Cerkve je ta nemško govoreča visokoplemiška rodbina, ki je – kakor mnoge druge – prek zapletenih rodbinskih povezav prišla s severa, kopičila svojo politično moč do te mere, da se je sčasoma znotraj Furlanije oblikovala posebna dežela Goriška. Obrise kasnejše dežele lahko zaslutimo že pred prisotnostjo goriških grofov. Leta 1001 je namreč cesar Oton III. podelil zemljo med Sočo, Trnovsko planoto, Ortaono (Vrtovin) in reko Vipavo oglejskemu patriarhu Ivanu in furlanskemu grofu Werihenu, vsakemu polovico.² Šempeter se nahaja znotraj tega teritorialnega štirikotnika, kar je pomembno vplivalo tudi na cerkveni razvoj kraja. V darovnici se namreč še pred Gorico omenja z obzidjem obdani Solkan (castellum Siliganum), ki je bil očitno upravno središče tega ozemlja. Hkrati pa je, kot je lepo pokazal Janez Höfler, solkanska pražupnija sv. Štefana cerkveno-upravno pokrivala ta prostrani teritorij.³

Cerkev sv. Petra je bila potemtakem dolgo časa ena izmed številnih podružnic cerkve sv. Štefana v Solkanu. Leta 1247, ko je oglejsko Cerkev vodil patriarh Bertold Andeški, je bila sestavljena taksacija dohodkov cerkvenih inštitucij, ki navaja Vzhodno od Soče ob reki Vipavi tri velike pražupnije – poleg Solkana še Vipavo za gornjevipavski predel ter Komen za zgornjekraško območje. Preseneti še majhna župnija Miren, ki ji gre že zelo zgodaj poseben status. Höfler domneva, da se je izoblikovala iz stare lastniške cerkve kakega zemljiškega gospoda na osnovi pomembne strateške pozicije v bližini sotočja Vipave in Soče.⁴

V visokem srednjem veku se je ta podoba le malo in počasi spreminjala. Po navedbah iz papeškega desetinskega seznama iz leta 1296 je ostala solkanska pražupnija nedotaknjena, hkrati pa vendar zasledimo pomemben podatek, da so znotraj solkanske pražupnije poleg župnika dušnopastirsko delo opravljali še trije vikarji.⁵ Eden je pomagal župniku v Solkanu, drugi je skrbel za Gorico, ki se je v 13. stoletju pod tutorstvom goriških grofov s hitrimi koraki razvila v mestno naselbino, tretji pa nima dodatnega topografskega pojasnila. Höfler predpostavlja, da naj bi bil ta „skrivnostni“ vikar verjetno postavljen prav za Šempeter.⁶ Dvom o tem bi sicer lahko porodila omemba majhne prvaške župnije že leta 1319, ki bi lahko nastala iz takega vikariata, vendar gre v primeru Prvačine najbrž prej za lastniško cerkev.⁷ Tretjega „solkanskega“ vikarja verjetno v nobenem oziru ne moremo povezati z Ozeljanom, ki je bil bržčas nekakšna enklava znotraj solkanske pražupnije za posesti oglejskega kapitlja. Tam je namreč vsaj že okrog leta 1340 deloval župnik oziroma vikar, ki ga je postavil kapitelj v Ogleju.⁸ Da je Höflerjeva domneva o šempetrskem vikarju zelo verjetno pravilna, kaže listina iz leta 1340, ki vsebinsko sicer ni povezana s Šempetrom. Med pričami v njej je poleg ozeljanskega župnika Mavra tudi Odalrik (Odolricus), vikar cerkve sv. Petra pri Gorici (vicarius ecclesie sancti Petri de prope Goriciam).⁹ Dodatna opredelitev lokacije je verjetno sledila želji po razlikovanju Šempetra od kraja S. Pier d'Isonzo v Furlaniji¹⁰ in je že v srednjeveških virih običajna.

Predvidevamo lahko, da je vikar v Šempetru tudi bival. Vsekakor je zanimiva ta zgoščenost treh vikarjev (Solkan, Gorica, Šempeter) na tako majhnem območju, pri čemer je bil goriški – za razliko od solkanskega in šempetrskega – verjetno omejen na geografsko majhno območje. S tem se tudi kaže vloga Šempetra pri Gorici kot (sekundarnega) cerkvenega središča, ki je morala sloneti na kakšnih pomembnejših starejših vzvodih. Ta koncept srednjeveške Cerkve na Goriškem se je torej očitno zasnoval v drugi polovici 13. stoletja. Solkanska župnija je bila potemtakem v osnovnem (če ne upoštevamo enklav) še nerazdeljena, vendar se je delitev tudi z omenjenima vikarjema že nakazovala. Do očitnih sprememb je prišlo šele v poznem srednjem veku, ko so na območju starodavne pražupnije poleg solkanske obstajale (vsaj) še štiri župnije: Prvačina, Šempas (najbrž kot „naslednica“ Ozeljana), Črniče in Šempeter pri Gorici.¹¹

Od izoblikovanja šempetrske župnije do prihoda jezuitov

Šempetrska župnija je torej sekundarna župnija, izšla iz solkanske pražupnije. Natančnejši čas nastanka župnije sv. Petra je vprašljiv. Štefan Kociančič, ki je še imel dostop do kasneje uničenega župnijskega arhiva, je zapisal, da naj bi župnija obstajala vsaj že leta 1425, vendar se ni ohranil ustrezni vir.¹² Janez Höfler uvršča najstarejši dokaz za obstoj župnije v leto 1448, toda dodaja, da je župnija morala nastati pred letom 1431, ko je bila goriškim grofom potrjena pravica do patronata nad župnijami.¹³ To je pomenilo, da je imel pravico predlagati (ius presentationis) župnika na „svojih“ župnijah goriški grof, potrditi (ius confirmationis) pa ga je moral oglejski patriarh. Da je nastanek župnije sv. Petra pri Gorici dejansko treba postaviti vsaj v dvajseta leta 15. stoletja, dokazuje listina iz leta 1429, s katero je tedanji patriarh Ludvik (von) Teck potrdil kandidata za župnika v Šempetru, ki ga je prezentiral goriški grof Henrik IV.¹⁴ Tega leta se je patriarh nahajal v Celju in tja je očitno prispel bodoči župnik šempetrske župnije (parochialis ecclesia sancti Petri prope Goritiam) Gregor, morda kar iz (Škofje) Loke, kjer je imel korenine (Gregorius de Lakch), in kleče sprejel patriarhovo investituro. Hkrati je bilo naloženo solkanskemu župniku Frideriku (Hyspolanu)¹⁵, da ga vpelje na župnijski sedež. Naloga, ki je verjetno pritikala solkanskemu župniku zaradi vloge Solkana kot cerkve matere. A Gregor iz Loke ni bil prvi šempetrski župnik, kajti v tem povednem viru je posebej navedeno, da je šlo za zamenjavo vsled smrti Klemena, prejšnjega (morda pa tudi sploh prvega) župnika v Šempetru. Klemen je glede na čas nastanka listine (v začetku leta 1429) precej verjetno umrl še v prejšnjem letu. Tudi če je Klemen v Šempetru župnikoval le zelo kratek čas, je župnija obstajala torej vsaj v letu 1428, zelo verjetno pa še nekaj let prej.

Na prvi pogled je nenavadno, da je bil Gregor iz Loke potrjen v Celju in ne morda v Vidmu, kjer je rezidiral oglejski patriarh. Toda minilo je že skoraj desetletje od prelomnih dogodkov leta 1420, ko je Beneška republika razširila svojo oblast v Furlanijo in ukinila starodavno kneževino oglejskega patriarha. Zadnji “nebeneški” patriarh je bil prav Ludvik Teck, ki je pred Benečani pobegnil iz Vidma. Odtlej je moral delovati izven novoosvojenega beneškega ozemlja in se je neuspešno poskušal vrniti v Videm.¹⁶ Teck je našel zatočišče tudi pri celjskih grofih in tako se je mudil v Celju v času menjave na šempetrskem župnijskem sedežu. Možno je tudi, da so novonastale župnije na Goriškem povezane z velikimi političnimi spremembami v tistem času. Goriški grofje so kot neposredni sosedje močnih Benetk iskali zaslombo v zavezništvih s Celjani in morda jim je prišlo prav sovraštvo izgnanega patriarha Ludvika do Republike. Ta namreč patronatne pravice grofov nad župnijami na Goriškem ni osporaval, nove župnije pa so lahko pomenile dodatno zaslombo grofu pred prevelikim vmešavanjem Benetk. Grofom je patronatno pravico potrdil papež Martin V. leta 1431, vendar so oglejski patriarhi (po Ludviku Tecku) grofom večkrat to pravico odrekali. Goriškim grofom je vendar patronatno pravico uspelo obdržati in za njimi so jo po smrti zadnjega grofa Leonharda dedovali Habsburžani.¹⁷

Ne le da so goriški grofje ohranili prezentacijsko pravico, kar nekajkrat so se pri izbiri novega kandidata za šempetrski župnijski sedež odločili kar za svojega kaplana. Leta 1448 je grof Henrik po smrti Jurija predlagal na to mesto Petra, Mavrovega sina iz Gorice.¹⁸ Šempetrski župniki so kot sosedje mirenske fare često dobili nalogo, da vpeljejo novega župnika v cerkvi sv. Jurija. Omenjeni Peter je za to poskrbel leta 1456, ko je mirenski župnik postal Gocsed. Ko pa se je pri cerkvi sv. Jurija v Mirnu leta 1472 ustalil Marin Laychant (Lachnut), ga je vpeljal šempetrski dušni pastir Martin Abel.¹⁹ Položaj grofovega kaplana je bil merodajen tudi za Henrikovega sina Leonharda, zadnjega v dolgotrajni seriji goriških grofov. Ta je namreč 2. avgusta 1480, po Abelovi smrti, prezentiral svojega kaplana Gregorja de Stain (iz Kamnika ali morda Kamna na Koroškem). Vendar tokrat predlagani kandidat ni šel tako zlahka skozi patriarhovo sito, četudi je že 5. avgusta patriarhov vikar Buzio de Palmulis potrdil izbiro.²⁰ Nasprotja glede prezentacijske pravice, ki so v tem času zopet izbruhnila,²¹ so verjetno botrovala dejstvu, da Gregorju ni bilo dovoljeno nastopiti službe na novem položaju. Bil je celo izobčen, morda ker je kljub patriarhovi prepovedi hotel vršiti dušno pastirstvo v Šempetru. Zategadelj je grof Leonhard 4. novembra 1482 pisal kar papežu Sikstu IV. s prošnjo, da intervenira v zvezi s problemom praznega šempetrskega župnijskega sedeža in Gregorjevo umestitvijo. Papež se je kmalu odzval in 8. decembra šempetrskega nesojenega župnika odvezal od ekskomunikacije in interdikta (prepoved opravljanja verskih obredov). Naročil je dekanu kapitlja škofije Brichsen (Bressanone), da poskrbi za njegovo umestitev na župnijo.²²

Kako se je ta zgodba razpletla, ni povsem jasno. Tudi če je Gregor uspel v miru opravljati svojo funkcijo, je ni dolgo, kajti že leta 1483 ga je nadomestil Andrej.²³ Precej verjetno je bil ta Andrej, plebanus ad S. Petrum, eden izmed mnogih članov goriške (nad)bratovščine Najsvetejšega, ki je združevala široko paleto članov, od žene grofa Leonharda Pavle Gonzaga do revnejših prebivalcev goriške dežele. Seznam umrlih članov bratovščine iz leta 1555 navaja namreč tudi člane s konca 15. stoletja, med njimi so številni kleriki, Andrejevi sobrati, na primer Andrej Posch, goriški župnik (1485-1498), ustanovitelj bratovščine, ki je pred imenovanjem za župnika ravno tako vršil kaplansko službo pri goriškemu grofu Leonhardu.²⁴ Med (kasneje) vnešenimi člani pa je bil tudi Hieronim Catta, šempetrski župnik v drugi polovici 16. stoletja.²⁵

Izbira kaplanov ni povsem prenehala niti po izumrtju goriških grofov, kar daje slutiti, da je na nek način šlo za privilegirano župnijo. Dedič grofa Leonharda, Maksimilijan Habsburški, se je leta 1508 odločil za dvornega kaplana z imenom Ivan Picelmayr.²⁶ V 15. in delno v 16. stoletju so župniki na Goriško pogosto prihajali s Kranjske, Koroške ali še kakšne oddaljenejše habsburške dežele, najbrž tudi vsled nasprotij z Benečani, ki so v tistem času bolj ali manj pogosto tlela in se med leti 1508 in 1516 sprevrgla v vojaški spopad. Sicer pa so imena šempetrskih dušnih pastirjev od srede 16. stoletja poznana po zaslugi Štefana Kociančiča, ki je imel vpogled v župnijski arhiv, znotraj tega pa tudi v najstarejšo matično knjigo, to je krstno iz leta 1589, kar pomeni, da so v Šempetru dokaj hitro sledili “trendom”, ki jih je določal tridentinski koncil s srede 16. stoletja. Za časa koncila je v kraju župnikoval Aleksander Burlo, prej dekan tržaškega kapitlja, drugo polovico tega stoletja zaznamuje Hieronim Catta, sledita pa mu še Jožef Formentini in kot zadnji pred prihodom jezuitov Ciro Frangipani.²⁷ Romanofonska imena pričajo tudi o tedanjih kulturnih spremembah na Goriškem, kajti tekom 16. stoletja je nemški delež v večjezikovni deželi upadel na račun italijanskega.

Župnik ni bil edini dušni pastir v šempetrski župniji. Po posrednem viru naj bi bil kaplan v vasi od leta 1468.²⁸ Sicer sta župniku pomagala, vsaj od druge polovice 16. stoletja, praviloma dva duhovna pomočnika, ki ju Kociančič loči po nazivih: kooperator in kaplan.²⁹ Enega kaplana je vzdrževal župnik iz svojih dohodkov, drugega pa šempetrska soseska, ki ga je zato lahko tudi izbirala in ga prezentirala župniku v potrditev.³⁰ Vsaj začasno je moral delovati še četrti, primisarij ali “zgodnik”³¹, kakor sta leta 1590 zagotavljala župnik Formentini in šempetrski župan Ivan Čuič (Zuich, Zuietz). So pa bili verjetno še dodatni dohodki soseske oziroma župnijske cerkve za delovanje četrtega duhovnika že na meji zmožnosti.³²

Prisotnost treh (ali več) duhovnikov v Šempetru vsekakor kaže na dovolj velik obseg dušnopastirskega dela. Šempetrska župnija namreč ni bila omejena le na vas Šempeter. Obseg šempetrske župnije je bil v začetku in še dolga stoletja precej večji kot danes. V župnijo so bile vključene še vasi Gornja in Dolnja Vrtojba, Orehovlje, Bilje, Bukovica ter Sovodnje in Peč.³³ Šempetrska župnija je torej zajemala jugozahodno območje starodavnega kronskega gospostva, podeljenega leta 1001, in stare solkanske pražupnije, kajti geografsko zaokroženost poudarjata proti zahodu in jugu obe reki – Soča in Vipava, najbrž z izjemo dela Mirna tostran Vipave.³⁴ Proti vzhodu naj bi jo v starejših časih razmejevel potok Lijak, kjer je bila mejaš srednjeveška šempaska (mogoče delno ob spodnjem toku tudi prvaška), kasneje pa iz nje izločena novoveška vogrinska župnija.³⁵ Vogrini so namreč štiridesetino (dajatev župniku) od vinogradov tostran Lijaka (proti Stari Gori) plačevali šempetrskemu župniku,³⁶ kar verjetno potrjuje domnevo o meji med Šempetrom in Šempasom po Lijaku (v zgornjem toku Lijaka na Ajševici je šempaska župnija mejila s solkansko). Ker pa so tudi zahodno od Lijaka živeli Vogrini, je tod prihajalo do sporov s Šempetrci glede župnijskih meja, ki so konec 18. stoletja bili rešeni tako, da je bila določena meja med župnijama po potoku Lemovšček.³⁷ Za Sv. Markom je Šempeter trčil s solkansko oziroma z goriško župnijo, ki je s Podturnom (Sv. Rok – danes del Gorice) segala čez Rožno Dolino proti Stari Gori. Meja med soseskama Sovodnje in Štandrež pa je očitno bila tudi župnijska meja med Šempetrom in Gorico. Ta sorazmerno velika župnija je ostala (vsaj v osnovnem) nespremenjena vse do 5. avgusta leta 1819, ko sta bili vasi Sovodnje in Peč dodeljeni župniji Miren.³⁸

Ker je bilo v preteklosti število prebivalcev bistveno manjše kot danes, je bil tak obsežen teritorij še obvladljiv. Iz druge polovice 16. stoletja so se ohranili prvi podatki o številu ognjišč (hiš) in prebivalcev. Čeprav je med obema popisoma nekaj let razlike in kljub določenim dvomom o točnosti navedb moremo vendar dobiti obris tedanje demografske slike.³⁹ Število ljudi okrog enega ognjišča se giblje okoli števila osem.

Število prebivalcev (leta 1566) in ognjišč (leta 1569/70) v vaseh šempetrske župnije

soseska število ognjišč število prebivalcev na ognjišče

Šempeter in Gornja Vrtojba 45 + 18 610 9, 68

Dolnja Vrtojba 24 145 6, 04

Bilje 24 202 8, 42

Bukovica 24 187 7, 79

Sovodnje 15 [119] ?

Orehovlje 12 88 7, 33

Peč 12 99 8, 25

skupaj 174 [1450] 8, 33

Šempeter je torej vodil tudi po številu župljanov. Sovodnje, Peč, Orehovlje in Gornja Vrtojba so bile tedaj še zelo majhne soseske. Po vizitacijskem zapisniku je leta 1570 okrog 900 župljanov prejemalo sveto obhajilo.⁴⁰ Vsi navedeni kraji z izjemo Gornje Vrtojbe so imeli svojo cerkev. Poleg teh „soseskinih“ cerkva pa se je znotraj župnije nahajalo še nekaj manjših, ki so jim rekli „poljska cerkev“ (ecclesia campestris).⁴¹

Cerkve v župniji Šempeter leta 1570

zavetnik kraj vrsta stranski oltarji⁴²

sv. Peter Šempeter župnijska Marija, Blaž, Mohor in Fortunat, Mihael

sv. Janez Krstnik Dolnja Vrtojba soseskina Andrej

sv. Lovrenc Bukovica soseskina Neža

sv. Anton Bilje soseskina Lenart

sv. Danijel in Avguštin Orehovlje soseskina /

sv. Martin Sovodnje soseskina Boštjan

sv. Katarina Peč soseskina Rok

sv. Marko Šempeter poljska /

sv. Marija, Rok in Boštjan Šempeter poljska in bratovščinska /

sv. Oto Gornja Vrtojba poljska /

sv. Pavel Dolnja Vrtojba poljska /

Vsekakor je bila cerkev sv. Petra najčastitljivejša v župniji, verjetno tudi najstarejša, saj sega vsaj v 12. stoletje. Zgrajena je bila ob okljuku Vrtojbice in je morda temeljila še na kakšnih starejši „predlogi“. V prostorni in s freskami okrašeni župnijski cerkvi, v kateri so hranili različne relikvije, je bilo torej kar pet oltarjev. Glavni oltar sv. Petra in eden stranskih, posvečen oglejskima zavetnikoma sv. Mohorju in Fortunatu, lepo kažeta povezanost z vesoljno Cerkvijo – z Rimom in Oglejem, od koder se je k nam razširilo krščanstvo, če pa dodamo še zavetnika cerkve na Markovem hribu nad Šempetrom, se nam zariše še oglejska legenda, po kateri je prvak apostolov poslal sv. Marka iz Rima v Oglej, da bi posvetil prvega oglejskega škofa sv. Mohorja.⁴³ Stranski oltar sv. Mihaela se je nahajal v zakristiji. V cerkvi so imeli tudi lesen lepo izrezljan Božji grob. Na sredi cerkve je bil vzidan baptisterij, kjer so krstili novorojene iz celotne župnije. Vizitator Porcia je zahteval naj se ga od tam odstrani in postavi ob vhodu cerkve na levi strani. Pokopališče se je tedaj očitno nahajalo okoli cerkve, vendar so bili nekateri pokopani tudi v cerkvi in vizitator je zahteval, naj se temu namenjen prostor pod prižnico odstrani in naj kosti pokopajo na britofu.⁴⁴

V Šempetru sta nekdaj stali še dve cerkvi - sv. Marka ter sv. Marije, Roka in Boštjana. Obe sta bili opuščeni za časa jožefinskih reform sredi osemdesetih let 18. stoletja, naj bi pa bili tedaj po besedah župnika Lavrina že v zelo slabem stanju.⁴⁵ Cerkvi sta bili manjši z enim samim oltarjem in enim zvonom. Vse, kar je bilo potrebno za maševanje, so – kot je bilo značilno za poljske cerkve - vsakokrat prinesli iz župnijske cerkve.⁴⁶ Cerkev sv. Marka je stala na vrhu Stare Gore (in monticuli Staragorae vertice), vsaj od leta 1515⁴⁷, verjetno pa je bila še precej starejša. Njena pozicija na območju arheološko zanimivega areala⁴⁸ daje morda slutiti večji pomen v preteklosti in drugačno vlogo od ostalih manjših cerkva v župniji. Cerkev sv. Marije, Roka in Boštjana pa je bila bratovščinska in je verjetno mlajšega nastanka. Med Šempetrci se je spomin nanjo tudi prej zabrisal. Kociančič piše, da je cerkvica stala ob poti od šempetrske cerkve proti Gorici.⁴⁹ Nahajala se je dejansko le kakšen lučaj stran od župnišča ob robi vasi, in sicer nad omenjeno potjo v mesto in nedaleč od Vrtojbice, v območju („distriktu“), ki ga jožefinski kataster s konca 18. stoletja imenuje S. Fabiano e Sebastiano.⁵⁰

Dva današnjemu Šempetru najbližja kraja, Volčja Draga in Gornja Vrtojba, sta bila ob bližini šempetrskega središča nanj tudi cerkveno tesno navezana. V Volčji Dragi so se še v 15. in 16. stoletju nahajale številne krčevine (rovti), ki so jih obdelovali Šempetrci, pa tudi prebivalci drugih bližnjih vasi.⁵¹ Zelo pozno se je torej tu oblikovala vaška naselbina, zato tam ni bilo nikoli nobene cerkve. Volčja (ali Ovčja) Draga je bila izdvojena iz Šempetra šele po prvi svetovni vojni.⁵² Gornja Vrtojba je sicer zgodnje naselje, vendar je, nasprotno od tega, kar bi na prvi pogled (po imenu) pričakovali, spadala v šempetrski „komun“⁵³ in cerkev sv. Petra je bila dolgo časa tudi svetišče vaščanov Gornje Vrtojbe. To je moč lepo razbrati tudi iz dejstva, da je upravljavce premoženja župnijske cerkve (oskrbnika in ključarja) imelo pravico predlagati sedem ljudi, štirje iz Šempetra in trije iz Gornje Vrtojbe.⁵⁴ Vaščani Gornje Vrtojbe so počakali na svojo cerkev do 17. stoletja. V tesni zvezi z vasjo pa moramo omeniti cerkev sv. Ota (Otona), ki je namreč „ozemeljsko“ (pa še to verjetno po kasnejših kategorijah) pripadala Gornji Vrtojbi, čeprav se je nahajala na samem robu Gornje Vrtojbe in v bližini meja s Šempetrom, Dolnjo Vrtojbo, Biljami in Bukovico.⁵⁵ Kot da bi bila ta majhna cerkev nekakšen povezovalni člen med soseskami v župniji. Vsekakor so si jo verjetno morali lastiti vsaj tudi Šempetrci, saj je število članov bratovščine leta 1570 štelo kar šestdeset ljudi in je številčno presegalo šempetrsko bratovščino sv. Marije, Roka in Sebastijana.⁵⁶ Pomembnejšo vlogo cerkve lahko zaslutimo tudi iz kasnejših pričevanj o vsakoletnih romanjih k tej cerkvi, ki so se vile iz Gorice.⁵⁷ V povezavi z romanji je bila verjetno pri sv. Otu svoj čas tudi puščavniška (eremitska) postojanka,⁵⁸ kar se najbrž ujema tudi s pomenom, ki so ga pripisovali sv. Barnabi, ko je bila v cerkvi slovesna maša.⁵⁹ Nasprotno pa vizitacija iz leta 1570 ne izpostavi maše na dan sv. Otona. Kateremu Otu (ime je lahko okrajšana različica več sestavljenih germanskih osebnih imen)⁶⁰ je bila sploh cerkev posvečena? Iz poročila dvesto let kasneje izvemo, da so 13. novembra, na dan sv. Otona, brali v cerkvi kar tri maše.⁶¹ Na ta dan pa goduje sv. Otmar, utemeljitelj benediktinskega samostana v švicarskem St. Gallenu.⁶² Če izvira ta kult v cerkvi od samega začetka, potem je šlo dejansko za cerkev sv. Otmarja. Cerkev je stala sicer vsaj že leta 1530,⁶³ v 18. stoletju pa naj bi že propadala; marsikaj so iz nje ukradli in leta 1784 je bila vsled jožefinskih reform porušena.⁶⁴

Tako kot cerkev sv. Ota tudi cerkev sv. Pavla v Dolnji Vrtojbi ni imela zastekljenih oken.⁶⁵ Bila pa je edina poljska cerkev, ki je imela dva zvonova, nahajala pa se je na polju jugozahodno od vasi.⁶⁶ Dolnja Vrtojba je bila, v nasprotju z Gornjo, svoja župa (s svojim županom).⁶⁷ Tako so prebivalci Dolnje Vrtojbe imeli vse do prve svetovne vojne še cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je služila vsej soseski. Tudi druge soseske na območju župnije so si zgradile cerkev, vse pa so bile seveda podružnice šempetrske. Njihov postanek je treba iskati še v srednjem veku. Za razliko od poljskih cerkva so imela soseskina svetišča v drugi polovici 16. stoletja že svoje pokopališče okoli ali ob cerkvi. V zvoniku so se ponašale z dvema zvonovoma, poleg glavnega oltarja pa je, razen v orehoveljski cerkvi, stal še stranski oltar. So pa v Orehovljah častili na glavnem oltarju dva svetnika, sv. Danijela in sv. Avguština, ki se je kasneje „uveljavil“ kot edini cerkveni patron.⁶⁸

Redno bogoslužje v župniji je bilo urejeno tako, da je bila v Šempetru pač maša v nedeljo, čez teden pa vsak dan v drugi vasi. Teh pa je bilo skupaj s Šempetrom ravno sedem. V Bukovici so brali mašo v ponedeljek, v torek so sledile Bilje, v sredo pa Orehovlje. V Peči je bila maša vsak četrtek, v Sovodnjah vsak petek, župnijski tedenski „mašni cikel“ pa se je zaključil na soboto v Dolnji Vrtojbi.⁶⁹ V posameznih soseskah je bilo še posebej slovesno na praznik patrona in na obletnico posvetitve cerkve (šagra, žegnanje),⁷⁰ maše pa so bile še ob nekaterih drugih priložnostih in po posebnih namenih. Stranski oltarji so včasih narekovali opravljanje bogoslužja, kot je to veljalo v Dolnji Vrtojbi na Andrejevo. Pri sv. Otu so imeli šest maš v letu, med temi vsako kvatrno soboto (štirikrat v letu), kvatrni petki pa so bili rezervirani za sv. Marka.⁷¹

Vizitator Porcia je v zakristijah cerkva šempetrske župnije naletel v večji meri na oglejske misale kot na rimske, kar kaže na razširjeno oglejsko mašno obredje, ki se je nekoliko razlikovalo od rimskega. V župnijski cerkvi so hranili kar sedem starih misalov oglejskega obredja. V Sovodnjah se omenjajo trije (izmed teh eden pergamenten), v Dolnji Vrtojbi (pri sv. Janezu Krstniku) pa dva različna misala – rimski in pergamenten oglejski, poleg tega pa še gradual (zbirka liturgičnih spevov). Tudi v Orehovljah so hranili oglejski misal, v Bukovici pa nasprotno dve rimski mašni knjigi.⁷²

Zakramentalno življenje je bilo v nekaterih segmentih okrnjeno, posebno birmanje, ki je bilo pogosto povezano z redkimi prihodi oglejskemu patriarhu podrejenih škofov (sufraganov), na primer ko so posvečevali cerkve. Tudi zakrament bolniškega maziljenja ni bil običajen. Poroke so bile po večini oklicane v cerkvi, babice pa so poznale obred krsta v sili. V postnem času, ob viglijah in kvatrnih dnevih se niso držali vseh strogih postnih omejitev. Po stari navadi so uživali jajca in mlečno hrano, nekateri pa na skrivaj tudi meso. V župniji pa naj ne bi bilo ne konkubinata ne prešuštništva, nihče ni bil ekskomuniciran, pač pa se je zgodil kakšen primer neodveze pri spovedi. Posebej je vizitatorja zanimalo, ali se obhaja pod obema podobama (sub utraque spetie – pod podobo kruha in vina). Župnik Catta je zatrdil, da tega ne počenja in da tudi nikomur v župniji ne dovoljuje.⁷³

Zadnje vizitatorjevo vprašanje kaže, kako je bil Porcia na versko naravnanost klera in vernikov še posebej pozoren. Ne nazadnje je minilo le sedem let od Trubarjevega obiska na Goriškem, ki so mu zaledje nudili člani nekaterih močnih goriških plemiških družin (Thurn, Egkh). Njegovo besedo so poslušali ne le v Gorici, že od tam so mogle te novice hitro zaiti tudi v Šempeter, temveč tudi na drugem koncu v sami bližini šempetrske župnije – v gradu Rubije blizu Gabrij. Ali je znamenitemu pridigarju prisluhnil tudi kakšen Šempetrc, ne vemo, vsekakor pa je Trubar v Rubije moral oditi čez ozemlje župnije. Porcia je označil župnika Catto in njegova kaplana za dobre in neoporečne katoličane,⁷⁴ kar pa naj bi po drugih virih nikakor ne veljalo z Frančiška Croc(h)a, tretjega duhovnika v Šempetru, predlaganega s strani soseske. Croco je bil Italijan po rodu in med prvimi duhovniki na Goriškem, ki so bili naklonjeni protestantizmu. Že v šestdesetih letih je obhajal pod obema podobama pristaše nove vere, ob neki priložnosti pa naj bi z zaničevanjem vrgel na tla sveto olje. Nadvojvoda Karel je opozoril patriarha na kaplanovo vedenje in Croco je bil premeščen v Gorico, kjer pa je nekaj časa deloval kot predikant med protestantskimi plemiči.⁷⁵ Kljub temu pa vizitatorjevo vprašanje o morebitni prisotnosti heretikov oziroma shizmatikov v Šempetru ni naletelo na odgovor, ki bi ga Trubar vsekakor želel slišati, ker je le kakšen posameznik kazal „protestantske znake“. V protestantski krog se je prišteval mojster Štefan Urbanič, čevljar iz Šempetra, glede na to da po besedah župnika Catte že dve leti ni bil spovedan. Urbanič naj bi skupaj z Ivanom Kolarjem iz Gorice zahajal tudi v Ljubljano in (Vipavski) Križ, kjer naj bi se udeleževal protestantskega obredja. Po izjavi kaplana Cavane sta bila z njim povezana tudi Gregor Gorša in Luka Jordanus iz Bilj, ki se sploh ni udeleževal katoliškega obredja. Sodni gospod v Biljah je bil Edlinger, ki je odrekal plačilo štiridesetine župniku od pridelkov zemlje na ozemlju šempetrske župnije, prav tako pa tudi Hanibal Egkh, eden največjih podpornikov protestantskih idej na Goriškem. Temu vzgledu so sledili še nekateri drugi. Za Egkha je župnik Catta izjavil, da se plemič namerava upirati plačilu, vse dokler ne bo Catta opravljal bogoslužje, tako kot ga opravljajo na Kranjskem (od tam je družina Brdskih tudi prišla na Goriško).⁷⁶

Versko in družbeno življenje v vasi so zaznamovale bratovščine, ki so se še bolj razcvetele kasneje v baročnem obdobju. Vanje so se povezovali laiki (moški in ženske) z namenom poživiti versko življenje in poskrbeti hkrati za določene karitativne vzvode medsebojne pomoči. Leta 1570 je v Šempetru delovala bratovščina pod zavetništvom Matere Božje, sv. Roka in sv. Boštjana. Sicer ni imela premoženja, štela pa je štirideset članov, ki so vsako leto plačevali „članarino“ dvanajstih soldov na god sv. Boštjana. Tedaj so tudi praznovali s skupnim kosilom, kar je bilo običajno za delovanje bratovščin. Bratovščina ni bila kanonično ustanovljena in podobno kot druge v župniji ni imela (potrjenih) pravil delovanja. Sv. Boštjanu so se zapisali tudi Sovodenjci, ki so svetnika častili na stranskem oltarju v cerkvi sv. Martina. Omenjena je že bila bratovščina sv. Ota v Gornji Vrtojbi, kjer se zdi, da ni šlo le za lokalno vaško bratovščino.⁷⁷ Porcieva vizitacija ne omenja številčno močne bratovščine sv. Pavla v Dolnji Vrtojbi, ki je bila ustanovljena leta 1535. Njen začetnik je bil Mihael Koglot. Zapisana pravila so nalagala ključarju bratovščine, da je ob smrti člana obvestil vse „brate in sestre“ in nudil pomoč pri pogrebu. Poskrbeti je moral za plačilo maše zadušnice pod kaznijo plačila za libro voska. Iz dohodkov bratovščine so plačali za štiri kvatrne maše letno, obračun dohodkov pa so imeli na četrto velikonočno nedeljo.⁷⁸ Podobna pravila so morala veljati tudi za druge bratovščine, tudi za še peto znano bratovščinsko skupnost v šempetrski župniji 16. stoletja, sv. Lenarta v Biljah, ki se je zbirala pred stranskim oltarjem biljenske cerkve vsaj od leta 1588.⁷⁹

Bratovščine v šempetrski župniji v drugi polovici 16. stoletja⁸⁰

kraj zavetnik št. članov

Šempeter sv. Marija, Rok in Boštjan 40

(Gornja Vrtojba) sv. Oto 60

Dolnja Vrtojba sv. Pavel 60

Sovodnje sv. Boštjan 25

Bilje sv. Lenart ?

Za duhovno oskrbo župnije je bila potrebna znatna materialna osnova, ki pa je bila v Šempetru nadpovprečno visoka. Na Goriškem so župniki prejemali četrti del desetine. Šempetrski župnik v tem oziru ni bil izjema in je torej bil upravičen do štiridesetine žita in vina v vseh vaseh, ki so spadale pod šempetrsko župnijo. Po pričevanju župnika Catte je to (leta 1570) pomenilo tudi do 300 „kupnih mer“ raznovrstnega žita in sto orn vina.⁸¹ Župnik je živel v župnišču z vrtom in posestvom, ki mu je prinašalo še nekaj dodatnega dohodka,⁸² nekaj zemlje in kakšno hišo je dajal tudi v najem.⁸³ Župljani so še posebej obdarili svojega župnika ob posebnih priložnostih, kakor je bilo po ustaljeni navadi. V prvem postnem tednu so mu priskrbeli skodelo boba na družino (ali v denarju en sold) zavoljo maše, ki jo je očitno daroval z namenom, da bi stročnica dobro obrodila (una messa pro fabis). Prejel je tudi sirček, ko je imel mašo pro caseis. Za velikonočni žegen je župnik prejel dve jajci, na vse svete pa pogačo (ali sold). Specifične prejemke so duhovniki dobivali še ob žegnanjih in šagrah (običajno po dvanajst soldov, vsaj ko je šlo za šempetrske cerkve) ter bratovščinskih shodih, udeležili pa so se tudi obedov ob teh slavjih. Od bratovščin sv. Marije, Boštjana in Roka ter sv. Ota je na primer župnik Catta leta 1569 prejel za račune, pokope in maše okoli 4 lire.⁸⁴ V enem izmed let Cattovega župnikovanja je dohodek preračunan v denar znašal kar dobrih 755 goldinarjev. Za stroške (davek, pobiranje desetine, za hlapca in dva konja) je odštel 43 goldinarjev.⁸⁵

Župnik je sicer vzdrževal enega duhovnika in mu plačeval 12 goldinarjev. Kooperatorjevi dohodki so prihajali še od bere (dve vedri vina in poljubno žita na družino v župniji) in določenih maš (štiri solde in štiri buče vina). Tretji duhovnik (soseskin kaplan) pa je imel za svoje preživetje na razpolago pet njiv obdanih s trtami, živel pa je očitno ločeno od ostalih dveh dušnih pastirjev, v hiši v vasi (nedaleč od cerkve), obdani z vrtom. Njegov donos iz zemljišča skupaj z dohodki, ki so mu pritekali iz blagajne župnijske cerkve sv. Petra, je bil leta 1570 ocenjen na 24 orn vina, 66 kupnih mer pšenice in osem dukatov.⁸⁶

Za neposredne gospodarske zadeve posameznih cerkvenih inštitucij so skrbeli domačini, ključarji (camerarius), pretežno iz vrst kmečkega prebivalstva. Bdeli so nad cerkvenim premoženjem posameznih cerkva, pa tudi bratovščin, v kolikor je ta sploh premogla kakšne dohodke. Posebna vloga pa je bila dodeljena cerkvenemu oskrbniku (kirchen keller), ki je imel „čez“ dohodke župnije. Tako kot ostali ključarji je bil odgovoren šempetrskemu župniku. Ker pa šempetrska soseska (skupaj z Gornjo Vrtojbo) za razliko od ostalih sosesk v župniji vsaj še tja v 16. stoletje sploh ni imela župana, je cerkveni oskrbnik hkrati opravljal tudi županske naloge posrednika med vaščani in gosposko. Zdi se, da je bila vezanost Šempetrcev na Gorico večja; opravljali so vsaj delno stražo v mestu tako kot goriški meščani in v sili so se lahko tja zatekli – se pravi, da je bil grad v Gorici referenčna točka tudi za Šempeter.⁸⁷ Nekaj Šempetrcev je imelo hišo v mestu Gorica.⁸⁸ Ta nenavaden pojav odsotnosti župana, kar je bilo na Goriškem posebnost, ne more biti slučajen in ima verjetno korenine v kakšnih starejših predlogah, hkrati pa nakazuje pomen Šempetra kot cerkvenega središča. To nalogo je v letu vizitacije najbrž opravljal exactor Andrej Černic, ki je poleg ključarja Andreja Goršeta prisostvoval vizitatorjevemu izpraševanju v šempetrskem župnišču. Donos župnije je tedaj letno znašal 118 kupnih mer pšenice, devet kupnih mer ovsa, dobrih 117 lir denarja, 37 liber olja, eno libra voska, dva kopuna in iz župnijskih vinogradov okoli 110 orn vina. Te so obdelovali Šempetrci in commune – osemkrat v letu se je 85 vaščanov podalo med trte in opravilo ustrezna dela.⁸⁹

Za življenje ostalih cerkva in bratovščin je bilo pač na voljo manjše premoženje, posebno je to veljalo za bratovščine. Cerkveno zemljo so v mnogih primerih obdelovali skupno ali pa je bila dana kolonom v zakup. S prihodki so nabavljali tudi najnujnejše za bogoslužje, največkrat olje za razsvetljavo cerkve. Nekoliko je po višini prejetih dohodkov izstopala cerkev sv. Janeza Krstnika v Dolnji Vrtojbi (38 kupnih mer pšenice, 36 orn vina, 45 liber olja, 12 lir denarja). Brez kakršnih koli dohodkov je bila le cerkev sv. Marka (niti ni tam delovala nobena bratovščina), zato tudi ni imela svojega ključarja, in je bila tudi v tem pogledu povsem v domeni župnijske cerkve. Ključarji posameznih cerkva in bratovščin so vsako leto podali obračun dohodkov in odhodkov na določene dneve v prisotnosti župnika (ali vsaj kaplana) in sosedov oziroma članov bratovščine. Tedaj je bil aktualni ključar na predlog soseske (ali članov bratovščine) zopet imenovan ali ga je zamenjal kdo drug. Pravico do potrditve je imel šempetrski župnik. Ob računskem dnevu, ki je bil običajno povezan s cerkvenim praznikom, so imeli tudi skupen obed, na primer v Sovodnjah na god sv. Gotarda, v Dolnji Vrtojbi v četrtek po sv. Martinu, v Peči 2. maja, v Orehovljah 21. novembra.⁹⁰

V času obširne apostolske vizitacije Bartolomeja Porcie je bil torej šempetrski župnik Hieronim Catta, ena najmarkantnejših osebnosti na šempetrskem župnijskem sedežu. Rodil se je okrog leta 1543,⁹¹ umrl pa naj bi 11. septembra 1589 v Gorici.⁹² Iz odgovora vizitatorju Porciji izvemo, da ga je za šempetrskega župnika prezentiral cesar Ferdinand Habsburški 14. aprila 1563, oglejski generalni vikar pa ga je potrdil 1. maja istega leta.⁹³ Catta je torej še izjemno mlad postal šempetrski župnik in tam ostal več kot četrt stoletja. Verjetno je ravno ta dolgi staž botroval k temu, da se je družina Catta ustalila v Šempetru, kjer je imela posest.⁹⁴ Z njim so namreč leta 1570 v župnišču bivali njegova mati ter brat z ženo.⁹⁵ Brata Hieronim in Fortunat Catta sta bila leta 1582 sprejeta med člane goriških deželnih stanov.⁹⁶ Fortunat se je podal v vojaške vode in bil leta 1578 poveljnik proti Turkom.⁹⁷ Hieronima pa je nekaj let prej doletela čast, da je postal prvi goriški arhidiakon. Državna meja med Beneško republiko in cesarstvom je namreč predstavljala resno pastoralno oviro in oteževala izvajanje cerkvene oblasti patriarha v habsburških deželah. Na habsburški strani se je v šestdesetih letih izoblikovala ideja o goriški škofiji, ki bi pokrivala velik del oglejskega patriarhata a parte Imperii, hkrati pa bi s tem poskušali zajeziti širjenje protestantizma proti Italiji.⁹⁸ Beneška republika in patriarh pa sta morebitni goriški škofiji ves čas odločno nasprotovala. V sedemdesetih letih je vendarle prišlo do kompromisne rešitve. Patriarh Luigi Grimani je namreč odobril nastanek arhidiakonata v Gorici za ves prostor patriarhata, ki je bil pod habsburško politično oblastjo (razen oglejskega okraja). Glede na odlično mnenje, ki ga je podal vizitator Porcia o šempetrskem župniku – ob tedanjih slabostih in razvadah med duhovščino izbire niti ni bilo zelo veliko – je nadvojvoda Karel Habsburški predlagal, patriarh pa potrdil Catto 21. decembra 1574 za prvega goriškega arhidiakona. Toda njegova arhidiakonska služba ni trajala dolgo časa, saj je bil že po dobrem letu (7. januarja 1576) odstavljen, ker si je jemal več pristojnosti, kot so si želeli Benečani in patriarh.⁹⁹ Njegov naslednik na arhidiakonskem mestu, Janez Tavčar (1577-1580) se je po imenovaju za ljubljanskega škofa zavzel za to, da bi bil Catta znova imenovan za arhidiakona. Hieronim je bil očitno ugledna cerkvena osebnost na Goriškem, v Vidmu in Benetkah pa manj primeren kandidat, saj je bil vnet zagovornik ideje o novi goriški škofiji. Catta je bil leta 1588 član posebne komisije, ki jo je na predlog nadvojvode Karla imenoval papež Sikst V., da bi preučila možnosti za nastanek škofije.¹⁰⁰ Catta je bil tudi sicer aktiven v goriškem življenju kot član različnih komisij goriških deželnih stanov.¹⁰¹ Čeprav se načrti o goriški škofiji niso uspeli udejanjiti, ni odveč dodati, da bi za njeno gospodarsko osnovo prišla v poštev tudi šempetrska župnija, ki jo je skupaj s kamenjsko nadvojvoda predlagal za nadarbino škofije oziroma dekana kapitlja.¹⁰²

Cattova zgodba priča o tem, da je bilo mesto šempetrskega župnika eno najprestižnejših na Goriškem, nesporno tudi zaradi precejšnjega dohodka, ki ga je župnija prinašala. Družine, iz katerih so izhajali župniki v tistem času, so bile višje na družbeni lestvici. Že družina Catta je bila prišteta med goriško plemstvo. Hieronimov naslednik v Šempetru je bil Jožef Formentini, iz čedajske plemiške družine, ki se je uveljavila tudi na Goriškem. Že pred imenovanjem za šempetrskega župnika je bil cesarski vikar kapitlja patriarhalne cerkve v Ogleju.¹⁰³ Kot šempetrski župnik je bil tako kot njegov predhodnik imenovan za goriškega arhidiakona (1594-1597).¹⁰⁴ Njegova reprezentančna vloga je razvidna na primer iz pisma ljubljanskega škofa Tavčarja patriarhu Francescu Barbaru, ki je leta 1592 načrtoval vizitacijo na Goriškem, v katerem naroča, naj se pri izvedbi pastoralnega obiska obrne tako na goriškega glavarjevega namestnika kot tudi na šempetrskega župnika Formentinija.¹⁰⁵

Ob tej izpostavljenosti šempetrske župnije torej ne preseneča, da se je habsburški suveren kot imetnik patronata nad šempetrsko župnijo leta 1618 po smrti zadnjega „predjezuitskega“ župnika Cira Frangipana namenil Šempeter predati v roke Družbe Jezusove.¹⁰⁶

Šempeter – jezuitska župnija

Nadvojvoda Ferdinand Habsburški je bil zelo naklonjen jezuitom. Bil je njihov učenec v mladosti in je podpiral njihovo delovanje v smislu protireformacije in katoliške obnove. Gorica, kamor so jezuiti prišli leta 1615, je postala eno najpomembnejših jezuitskih središč. Za njihovo delovanje na pastoralnem in šolskem področju pa so bili poleg raznovrstnih donacij potrebni redni dohodki.¹⁰⁷ Uradno so prejeli šempetrsko župnijo v posest leta 1619, kar sta po Ferdinandovem naročilu storila goriška plemiča, Orfej Stassoldo in Herman Attems, papež Gregor XV. pa je v januarju 1622 zapečatil sklenjeno, pri čemer se je poleg župnije Šempeter pri Gorici znašla v goriškem jezuitskem objemu tudi prepozitura (proštija) v Pazinu, ki so jo leta 1665 zamenjali z župnijo Komen.¹⁰⁸ Za primerjavo: po razpustitvi Družbe Jezusove leta 1773 je bila vrednost župnije Šempeter ocenjena na 22.975 goldinarjev in 55 krajcarjev, komenske pa na dobrih 6404 goldinarjev.¹⁰⁹

V tem sklenjenem sto petinšestdesetletnem jezuitskem obdobju v Šempetru ni bilo župnikov. Jezuitski kolegij na čelu z rektorjem je najprej na župnijo nastavljal dva duhovnika (kaplana in kooperatorja),¹¹⁰ šele čez nekaj let so jezuiti vzpostavili stalni vikariat (vicariatus perpetuus) v Šempetru, pri čemer je vikar opravljal podobne naloge kot prej župnik, ni pa mogel nositi tega naslova, ker je pač deloval kot „namestnik“ jezuitov.¹¹¹ Jezuiti so mu priskrbeli bivališče in stalen dohodek, ki je bil leta 1770 ovrednoten na 246 dukatov in tri lire (945 lir v denarju, 7 kupnih mer pšenice in 14 orn vina). Po besedah tedanjega vikarja Petra Furlanija, zadnjega v jezuitskem obdobju, so bile naloge šempetrskega vikarja predpisane celo v buli papeža Urbana VIII. iz leta 1623. Vikar je seveda moral stalno rezidirati v kraju in imeti maše ob nedeljah in praznikih. Posebej je moral brati še 69 maš letno tako v domači cerkvi kakor v raznih filialah (maše za dobrotnike, ustanovne maše, prazniki patrocinijev, posvetitev in drugi godovi). Od tega je bilo dvanajst maš po namenu raznih po imenu neznanih dobrotnikov, osem ustanovnih maš (z večernicami) je bilo namenjenih za dušo pokojnega Šempetrca Lovrenca Čuiča (Zuiz), dve pa za pokojnega Poljanca (Polianiz). Kar trikrat v letu je maševal pred stranskim oltarjem sv. Mihaela, kar priča o starih in razširjenih koreninah Mihaelovega kulta¹¹². Med njegovimi obveznostmi so navedene štiri procesije - k sv. Valentinu na Sabotin na nedeljo po sv. Juriju, na binkošti k sv. Duhu na goriškem gradu, naslednji dan na Kostanjevico, znotraj župnije pa so se 13. junija, na god sv. Antona Padovanskega, podali v Bilje. Ko so prišli v procesiji iz sosednjih župnij Renče in Miren, je moral plačati za kosilo obema župnikoma (po deset lir). Šestkrat na leto (na kvatrne nedelje, na nedeljo pred sv. Martinom in na telovo) je moral s kosilom pogostiti vse duhovnike v župniji.¹¹³

Po Kociančiču je prvi vikar v jezuitski službi Simon Belas nastopil z delom šele marca 1627¹¹⁴ in ga je po besedah pisca jezuitske kronike dobro opravljal, dokler ni leta 1635 prosil za odpust, ker si je izvolil kapucinski red.¹¹⁵ V jezuitskem obdobju se je nato izmenjalo še osem vikarjev. Po stažu vodenja šempetrske župnije se je župniku Catti, ki je župnijo vodil četrt stoletja, približal Marko Polič, doma iz Gornje Vrtojbe, sredi 17. stoletja (dvajset let), prekosila pa sta ga Valentin Cotič sredi 18. stoletja (27 let) in Štefan Fornasari, ki je v Šempetru deloval kot vikar kar 38 let (od 1686 do 1724).¹¹⁶ Ko je šempetrski župnijski starosta 20. januarja 1715, na god sv. Fabjana in Boštjana, praznoval 50. obletnico mašništva (seconda primicia), je bilo zelo slovesno. Pri maši v cerkvi sv. Petra je asistiralo kar osem jezuitov, med njimi tudi rektor Filip Paulini. Mašno bogoslužje so glasbeno najbrž ob orglah obogatili pevci (cantori del seminario e musicanti). Po slovesnem bogoslužju so patri v farovžu na vikarjeve stroške poskrbeli za kosilo, ki se ga je ob jezuitih udeležilo devet svetnih duhovnikov in štirje laiki. Najbrž je bil med njimi tudi šempetrski notar Valentin Dragogna, oče kasnejšega vikarja Jožefa, ki nam je ohranil ta zanimiv zapis.¹¹⁷ Potem ko je Fornasari 9. februarja 1726 umrl, so ga pokopali pred vhodom v cerkvijo pod zvonikom, kjer je našlo svoje poslednje počivališče več šempetrskih dušnih pastirjev.¹¹⁸

Šempetrski kaplan je praviloma deloval v župniji dalj časa, medtem ko so se kooperatorji večkrat menjali in ostali le za krajši čas, včasih tudi le kakšen mesec. Mnogo šempetrskih duhovnikov je okusilo tudi duhovniško službo v drugem jezuitskem župnijskem središču, v Komnu. Dostikrat so mladi duhovniki iz domačega kraja oziroma župnije začeli službovati kar v Šempetru. Kooperator je včasih ostal in prevzel mesto kaplana, trije pa so izkusili vse tri dušnopastirske etape v župniji: Matija Lukežič, doma iz Dolnje Vrtojbe (vikar od 1669 do 1686)¹¹⁹, Jožef Dragogna iz ugledne šempetrske notarske družine, ki je nepretrgoma deloval v domačem kraju od leta 1708 do 1741, prav tako tudi Peter Furlani, ki je v Šempetru prebil skoraj petinštirideset let (zadnji jezuitski vikar od 1769, nato župnik do 1779).¹²⁰

Ni dvoma, da so šempetrski dušni pastirji pri pastoralnem delu uporabljali slovenski jezik. Pri omenjeni zlati maši je zbrane vernike nagovoril jezuitski slovenski pridigar.¹²¹ Tudi ob drugih priložnostih, ko so jezuiti prišli pridigat v Šempeter, so uporabljali slovenski jezik.¹²² Šempetrsko župnišče oziroma vikariatni dom je bil vsaj od časa do časa celo prikladen kraj za učenje slovenskega jezika. Vikar Lovrenc Albert Legati se je naučil slovenščine prav v Šempetru.¹²³ Podobno poročilo se je ohranilo iz pojezuitskega obdobja (v letu 1780), ko se je v slovenskem jeziku pri šempetrskem župniku in dekanu Andreju Lavrinu izpopolnjeval tridesetletni duhovnik Jožef Gregoruti, doma v bližini Gradišča ob Soči.¹²⁴